Po letu 1996, ko je prenehal delovati mladinski cerkveni mešani pevski zbor, je v župniji Šmihel cerkveno petje slonelo le na peščici vztrajnih pevcev v starejšem župnijskem zboru. Le občasno so pri polenajstih mašah zapeli pevci Zarje in sonca ter Zvezdic, sicer je bila ta, drugače dobro obiskana maša, v večini primerov brez petja.
Ves ta čas pa je bila pri mnogih, zlasti pa pri pevcih, ki so pred leti peli v mladinskem zboru, prisotna želja, da bi ponovno peli v cerkvi. Tako so se v prvi polovici leta 2002 nekajkrat pogovarjali Jože, David, Nataša, Rebeka, Vinko, Matej in Milan o tem, da bi v Šmihelu ustanovili nov cerkveni zbor srednje in mlajše generacije. Idejo o novem cerkvenem zboru v župniji je pozdravil tudi g. župnik in obljubil vso podporo. Na prvem sestanku (9. avgusta 2002) se je dobil »pripravljalni odbor«: David, prekaljen pevec, ki je imel že izkušnjo z ustanavljanjem mladinskega zbora, Jože, ki je po preselitvi v župnijo skupaj z ženo želel prispevati k izboljšanju cerkvenega petja, ter Matej Burger, priznan organist, ki je bil s svojim delovanjem razpet po mnogih okoliških farah, a je z veseljem sprejel povabilo. Na sestanku so pripravili seznam možnih pevcev novega zbora tako, da so pobrskali po spominih nekdanjega mladinskega zbora ter dodali še ostale kandidate iz naše župnije, za katere so vedeli, da imajo veselje do petja in da so redni nedeljniki. Tako so imeli na seznamu 35 potencialnih pevcev, katerim so poslali pisna vabila za prvo vajo. Obisk prve vaje je bil kar lep, saj se jih je zbralo kakih 25. Zavihali so rokave in pričeli z delom.
Prvič smo pri maši prepevali sredi oktobra leta 2002. Takrat je bila šmihelska cerkev še v prenavljanju, nedeljske maše pa smo imeli v telovadnici v stavbi samostana. Tako je bil naš prvi nastop vsem zelo na očeh, saj smo bili vsi skupaj: duhovnik, ljudstvo in kor, natlačeni v majhni dvorani. Pred sveto mašo smo imeli polurno vajo (to navado še vedno ohranjamo). Trema je bila seveda prisotna, da ne bi bili preveč sproščeni, smo električni tok za orgle (synthesizer) dobili zadnji trenutek. In potem se je začelo. Sprva res zelo boječe (saj nas je bilo nekaj takih, ki smo prvič tako peli), na koncu pa že tako pogumno, da nekateri (moški) kar nismo znali nehati. Kot kaže, pa je bilo ljudem petje všeč, saj smo videli tudi nekaj solzic. Na koncu smo, na pobudo našega takratnega kaplana Toneta Zajca, dobili aplavz zbranega božjega ljudstva.
Novembra 2005 se je naš zbor poimenoval po zavetniku naše fare, in sicer Mešani cerkveni zbor Svetega Mihaela.
Sedaj zbor vodi šmihelski faran Milan Brudar, ki se skupaj s pevci trudi, da so bogoslužja lepa in da pojemo Bogu v čast.