Župnijsko romanje na Sicilijo, 27. april - 2. maj 2015
1. dan – ponedeljek, 27. april: pot do Neaplja, Neapelj, sveta maša v katedrali sv. Januarija, prevoz z ladjo do Palerma
Začela sva pakirati pozno zvečer, pa je bilo kljub temu vse pravočasno pripravljeno. Obtežena s skrbmi in prtljago sva vstopila na avtobus.
Zmolili smo za srečno pot. Nočna vožnja ni bila preveč zanimiva, je bila pa čisto primerna za dremanje. Večino poti je deževalo. Vozili smo se po padski nižini in prečkali Apenine. Ustavljali smo se na postajališčih in vadili prve italijanske besede. Proti večeru smo prispeli v sončni Neapelj. Naša zgovorna in prijazna vodička Katja nam je povedala, da je ime mesta Neapelj izpeljanka iz »nea polis« in pomeni »novo mesto«, tako da smo se iz Novega mesta v enem dnevu prepeljali v »novo mesto« na jugovzhodnem delu Italije.
Ogledali smo si baziliko, v kateri so shranjene relikvije mučenca sv. Januarija, po katerem Bog dela čudeže tudi v današnjih dneh. Dragoceno nam je bilo biti na tem svetem kraju. Tam je naš župnik daroval sv. mašo, pri kateri smo sodelovali mi, romarji.
Po kratkem ogledu Neaplja, kjer nas je presenetila in precej namočila ploha, smo se zatekli na avtobus in se prepeljali v pristanišče. Vodička nam je razdelila karte in vkrcali smo se na ogromen trajekt. Sprehajala sva se po trajektu in raziskovala različne kotičke ladje. Povzpela sva se na palubo. Z vrha sva opazovala, kako pristaniški delavci vozijo prikolice tovornjakov na naš trajekt.
Tu sva želela dočakati izplutje ladje, vendar se natovarjanje kar ni in ni nehalo. Naveličala sva se čakanja, vendar pa nisva hotela iz palube, dokler trajekt ne izpluje, čeprav je z odhodom zamujal že eno uro. Pametnejši odnehajo, midva pa nisva… Tako sva vztrajala do noči na dežju in vetru in končno dočakala, da se je ladja začela odmikati od obale.
Pohitela sva na večerjo v ladijsko restavracijo. Za predjed so nam ponudili makarone, tako kot vse naslednje dni romanja, saj je to značilna italijanska jed. Okrepčana sva odšla spat v kabino. Razburkano morje je precej zibalo ladjo in tudi naju zazibalo v miren spanec.
Zorka in Janez Hrovat
2. dan – torek, 28. april: Palermo, Monreale, sveta maša v katedrali na grobu zavetnice Palerma sv. Rozalije
V zgodnjih jutranjih urah smo prispeli po nočni vožnji z ladjo iz Neaplja v Palermo, pomembno pristanišče na severozahodu Sicilije, ki je tudi glavno mesto in upravno središče otoka in regije Sicilija, ki meri cca 25.000 km2 in ima dobrih 5,5 mio prebivalcev. Mesto so ustanovili že Feničani, nato pa se je zvrstilo mnogo gospodarjev od Rimljanov, do Saracenov, Normanov, Špancev, Francozov dokler ni Sicilija postala sestavni del združene Italije.
Po zajtrku v enem od številnih lokalov v pristanišču smo si v parku ogledali večstoletne fikuse, ki jih doma gojimo v cvetličnih loncih, tu pa v ugodni klimi zrastejo v ogromna drevesa. Ogled najpomembnejših mestnih znamenitosti smo začeli z ogledom veličastne katedrale iz 12. stoletja, ki je v stoletjih doživela veliko predelav, zaradi burne zgodovine pa se na stavbi vidijo sledovi različnih obdobij od predhodnega muslimanskega vpliva do normanskega stila in od gotike do baroka. V katedrali smo si ogledali zakladnico z neprecenljivimi predmeti liturgične in vladarske uporabe. V cerkvi so tudi sarkofagi pomembnih sicilskih vladarjev iz stoletij po izgradnji katedrale. V stranski kapeli na grobu sv. Rozalije, priljubljene domače svetnice in zavetnice Palerma smo imeli romarsko sveto mašo.
Po maši smo se sprehodili do kraljeve palače, ki so jo že v 5. stoletju zgradili Arabci, nato pa so jo dogradili Normani in jo v 11. stoletju spremenili v razkošno kraljevo bivališče. Danes je v stavbi sedež regionalnega parlamenta. Glavna znamenitost kraljeve palače in najbolj reprezentativna umetnost Normanov v Palermu je Kapela Palatina. Notranjost, ki jo sestavljajo tri s stebri ločene ladje je v celoti okrašena z bogatimi mozaiki, ki so jih ustvarili bizantinski umetniki iz XII stoletja.
Po ogledu kapele Palatina smo se odpeljali v nekaj kilometrov oddaljeni slikoviti kraj Monreale, kjer smo si ogledali prečudovito katedralo iz XII stoletja, ki velja za eno najbolj čistih zgradb v normanskem slogu na Siciliji, čeprav so tudi tu vidni vplivi muslimanske umetnosti. Notranjost je v celoti okrašena z mozaiki z mnogo pozlate, skupaj jih je okoli 6000 m2, ki predstavljajo Kristusa Stvarnika in ostale biblične dogodke. Srednjeveški človek ob vstopu v to cerkev ni rabil biti pismen saj so mu bili vsi glavni dogodki iz sv. pisma nazorno prikazani.
Po ogledu katedrale smo se vrnili v Palermo, kjer smo si lahko s hotelske terase v 12. nadstropju ogledali to prelepo pristaniško mesto z bližnjo okolico in vtisov poln dan zaključili s tipično italijansko večerjo.
Jožica in Karel Kapš
3. dan: sreda, 29. april: Cefalu, Taormina, sveta maša v kapeli hotela Emmaus
Dobro jutro, hotel San Paolo! Po obilnem zajtrku nas je naš šoferski dvojec odpeljal proti zmerno oddaljenemu mestecu Cefaluju. To ribiško mesto, poleg svoje neokrnjene idile slovi po čudoviti katedrali. Nenavadno, kajne, da je na takem kraju kar mogočna katedrala? Vse to je plod hvaležnosti. Za kaj? Za življenje. Postaviti jo je dal preprost ribič, ki je poslušal in ubogal svoje sanje, v katerih je bil opomnjen naj denar velikega zaklada, nameni za postavitev te katedrale, kot zahvalo za preživetje po razburkani plovbi. Po ganljivem ogledu tega prečudovitega normanskega sakralnega objekta, smo se po ozkih uličicah spustili do sanjske, dih jemajoče in s soncem obsijane plaže in kristalno čistega morja. Seveda nismo mogli dolgo odlašati, čevlji so kar leteli od nas, ko smo se kot majhni otroci zapodili v morje in postali bolj mokri, kot smo si želeli. A ne obžalujemo ničesar. Prikupni Italijan nas je sicer vneto vabil, da se gremo z njim potapljat, kar oblečeni, a smo mu olikano dali »košarico«. Ob sladoledu in žgočem soncu, so se obleke na nas hitro posušile, ostali pa so lepi spomini in misel, da ga čez Cefalu ni. Še mondena Taormina nas pusti hladne: staro grško gledališče je bilo zaprto zaradi stavke, vsa prestižna ne seže do kolen neokrnjenemu raju na zemlji, Cefaluju.
Po poti s krasnim razgledom na Etno smo prispeli v hotel Emavs (bivši samostan), kjer smo imeli velik privilegij, da smo prisostvovali sveti maši kar v hotelski kapeli, ki je posvečena Jezusovemu prikazanji dvema učencema na poti v Emavs. Sledila je zanimiva in obilna večerja z dobrim vinom, s katerim smo nazdravili godu vodičke Katje, ki je vsakemu izmed nas ob vsakem času potrpežljivo ustregla in nas bogatila s svojo modrostjo in brezmejno razgledanostjo.
Veselo praznovanje se je nadaljevalo še po sobah. Leta niso bila ovira, vsi smo bili kot ena velika družina.
Franja Pavlin
4. dan – četrtek, 30. april: Etna, Siracusa, sveta maša v cerkvi Marije solzne
V četrtek zjutraj smo se skoraj vsi zbudili brez budilk v pričakovanju vzpona na Etno, najvišji evropski še delujoči vulkan. Zajtrk, nato vožnja z avtobusom po poljih okamenele lave do gondole in nato z terenskimi vozili, s katerimi smo se povzpeli do višine cca 2900 m. Tu nas je pomladno oblečene čakala prava zima z orkanskim vetrom in debelo snežno odejo tudi do 3 metre. Kljub zimskim razmeram smo se z gorskim vodnikom odpravili na bližnji ugasli krater, kateri je bil aktiven še februarja letošnjega leta kjer smo poslušali zanimivosti o delovanja vulkana. Malenkost nad nami se je iz najvišjega kraterja Etne valil dim z vonjem po žveplu in prahu. Nad nami je bilo sinje modro nebo pod nami pa čudovit pogled na Sicilijo in morje, v daljavi pa tudi obris Italjanskega škornja. Premraženi do kosti smo se spustili proti dolini in med vožnjo opazovali razvaline hiše, katere je objela uničujoča lava, ki je tekla tod ob enem od izbruhov.
Pot smo nadaljevali proti Siracusi stari grški prestolnici Sicilije ustanovljeni v 8. stoletju pred Kristusom. Ogledali smo si katedralo Sv. Lucije, mučenke zaradi neomajne vere, zavetnice vida in zaščitnica Siracuse, katero so zgradili v 6. stoletju iz Ateninega templja, spomenik Arhimedu ob katerem smo slišali razlago o znameniti besedi eureka. Sledila je maša v moderni in mogočni romarski cerkvi Solzne Marije katera sprejme 3000 ljudi. Ime je dobila po čudežnih solzah katere so pritekle iz slike pri tam živeči družini. Po evharistiji smo si ogledali še Dionizijevo uho v starem grškem kamnolomu, kamor so zapirali sužnje. V kamnolom je vklesano še grško gledališče, v katerem smo lahko dobili občutek akustike, ker so ravno takrat imeli vajo za gledališko predstavo in Dionizijev daritveni oltar na katerem je daroval tristo bikov.
Po mrazu, pomanjkanju kisika na Etnei (Etni) in toplemu nasprotju Siracuse smo bili že malček utrujeni zato smo se z veseljem posedli v avtobus in se vrnili v Emaus (hotel) na pobočju Etne. Med vožnjo proti hotelu nas je spremljal za piko na i še čudovit pogled na mogočen stožec Etne-e.
Ja, ob koncu dneva polnega doživetij, vtisov in razlag zgodovine in utrujenosti je bil dan skoraj prekratek.
Jana in Tomaž Kotnik
5. dan – petek, 1. maj: Catania, sm v katedrali na grobu sv. Agate, pot v Palermo
Navsezgodaj se odpravimo proti Catanii, saj smo vezani na dogovorjen termin za sveto mašo. Po jutranji molitvi v avtobusu in kratki vožnji do mesta Catania smo si ogledali katedralo v centru mesta in nato v njej imeli sveto mašo.
Catania leži na vzhodni obali Sicilije in je drugo največje ribiško, pristaniško, glasbeno mesto , ter leži med mestoma Messina in Siracuse. Je rojstni kraj italijanskih skladateljev Bellinija in Pacinija. Glavni simbol mesta je slon, čeprav v mestu nikoli ni bilo slonov, je le njegova podoba na trgu. Mesto je bilo ustanovljeno v 7. stoletju pred Kristusom in je menjalo mnogo oblastnikov, grške, rimske, arabske… Mesto so obzidali že za časa Grkov.
Leta 1669 je mesto prizadel močan vulkanski izbruh (vulkana Etna), saj je lava skozi mesto prišla vse do morja. Kljub vsemu je glavnina izbruha lave mesto zaobšla. Leta 1693 je mesto prizadel hud potres.
Zaščitnica mesta je sveta Agata, ki je živela od 231 do 251. Bila je zelo lepa, bogata in kristjanka. Zavrnila je cesarjevega namestnika, zato so jo mučili, da je umrla mučeniške smrti. Ob izbruhu Etne, ko je lava grozila mestu so vzeli njen pajčolan ter lava je zaobšla mesto.
Katedrala je posvečena sv. Agati. Poslopje katedrale je bilo začeto v času kralja Rogerja I., vendar je bilo v času potresa podrto in kasneje obnovljeno. Po sveti maši smo si ogledali mesto z vlakcem. Ob razlagi naše vodičke smo dodobra spoznali mesto in njegovo zgodovino. Imeli smo tudi čas za okrepčilo in individualni ogled.
Sledil je povratek in vožnja z avtobusom do Palerma. Kljub dobrim namenom in načrtovanemu dodatnem ogledu mesta Messine, smo ga zaradi gneče in kolon na cesti morali odpovedati. Seveda nam je vodička tudi na poti do Palerma, dodatno pričarala zgodovino Sicilije in njen pomen. Med potjo smo poleg molitve veliko peli in se zabavali. Z nekaj načrtovanimi postanki in kakšnim urgentnim je pot do Palerma hitro minila. Našli smo čas tudi za obvezen nakup siciljanskega sadja in sadik.
Proti večeru smo pravočasno prišli na trajekt za Neapelj. Vkrcanje je potekalo hitro in brez nervoze, saj smo že vsi poznali proceduro. Nastanili smo se v sobe in pohiteli na večerjo. Tako smo si lahko v miru ogledali sončni zahod in odhod ladje iz Palerma. Ker je bil to naš zadnji večer, smo naše druženje kljub utrujenosti od poti podaljšali pozno v noč.
Jana in Andrej Lukan
6. dan: sobota, 2. maj: prevoz z ladjo do Neaplja, Monte Cassino, sveta maša na grobu sv. Benedikta, pot domov
V petek zvečer smo se poslovili od Palerma in se odpravili h počitku v ladijske kabine. Kot večerna molitev ali prijetna uspavanka se je slišalo petje »Angelček varuh moj…« iz ene sosednjih kabin.
Neapelj nas je pričakal v jutranji zaspanosti. Namestili smo se v avtobus in se psihično pripravili na celodnevno pot proti Sloveniji. Zajtrk in jutranja kava v obcestni restavraciji sta nas dokončno prebudila, da smo polni vtisov in dogodivščin prejšnjih dni, bili pripravljeni na srečanje še z zadnjo postajo našega romanja - Montecassino.
Opatija Montecassino, približno 140 km južno od Rima, velja za matično hišo benediktinskega reda in v nekem smislu vseh samostanov krščanskega zahoda. Na odmaknjenem gozdnatem hribu je sv. Benedikt Nursijski, ustanovitelj benediktincev in samostana, živel s svojimi menihi po redovniških pravilih katerih osnovno načelo je: ora et labora - moli in delaj.
Toda več kot tisočletna zgodovina samostana žal beleži tudi nemirne in hude čase. Tako je bila opatija skoraj popolnoma uničena med letalskimi bombnimi napadi leta 1944. Kako hudo je bilo takrat priča veliko vojaško pokopališče poljskih vojakov - prostovoljcev, ki so sodelovali v bojih za Montecassino. Več kot dvajset let so potrebovali za obnovo velikega samostana, da lahko menihi zopet živijo v miru - molijo in delajo.
Po ogledu mogočnih samostanskih poslopij smo se pri maši v kripti samostanske cerkve zahvalili za pretekle dni romanja in prosili za Božje varstvo tudi na zadnjem delu naše poti proti domu.
Pot domov je bila dolga. V Ljubljani smo se poslovili od vodičke Katje in sopotnikov iz Maribora, Novo mesto pa je že trdno spalo, ko smo se poslovili in razšli še ostali udeleženci župnijskega romanja na Sicilijo.
Cvetka in Vinko Srpčič
Za ogled galerije kliknite spodnje fotografije.
Ogledate si lahko tudi fotografije, ki jih je posnel g. Karel Kapš.
1. dan
2. dan
3. dan
4. dan
5. dan
6. dan
Oglejte si še ostale albume fotografij.
