17 - Slava

V svetem pismu najdemo številna besedila, ki slavijo Boga za vsa kar je ustvaril in storil za človeško družino. Tudi eden od načinov molitve, ki ga poznamo v Cerkvi je t.i. slavilna molitev. Slava je mašni del, ki se ga ne uporablja vedno, le za večje praznike in nedelje. Slave pa ne uporabljamo v spokornih časih adventa in posta. Besedilo je bogato z vsebino in izreka naše občudovanje Bogu in njegovemu obstoju. Slava je del svete maše, kjer vse ljudstvo iz srca prepeva hvalnico. Slava sledi po kesanju in prošnji za odpuščanje naših grehov. Lahko bi rekli, da je podoba poti Bogu naproti. Ko se obrnemo od svojih grehov in prosimo Boga, počasi vstopamo v nebeško bogoslužje, kjer se neprenehoma poje hvalnica Bogu skupaj z angeli in svetniki. Slavo lahko molimo ali pojemo, pri čemer se lahko pri obojem poje izmenjaje ali vsi skupaj. Primerno je, da duhovnik intonira slavo s tem da zapoje prvo vrstico. Prav tako to stori pri moljeni slavi, kjer prepustimo duhovniku stavek »Slava Bogu na višavah« in se mu pridružimo s stavkom »in na zemlji mir ljudem«. 

Primerna besedila za slavo so zgolj tista, ki v celoti izrečejo molitev slave, kot je navedena v Misalu, zato ljudska besedila niso v celoti odgovarjajoča za nadomestilo besedila slave. Naj bo naša molitev ali petje slave vedno iz srca ter Bogu v čast.